Bretonski grifon

Bretonski gonič, pogumni lovec na volkove je bil leta 1570 omenjen v knjigi La Chasse Royal, kot eden od štirih francoskih goničev. Današnja bretonska grifon in baset sta neposredna potomca te pasme. Morda je Bretonski grifon tudi v sorodu z valižanskim lisičarjem. Bretonski grifon je odličen sledar. Bretonski kmetje so ostrodlake grifone nekoč uporabljali zaradi njihovega poguma pri lovu na volkove. Leta 1885 je pasma Bretonski grifon skoraj izumrla in vzreditelji so jo poživili s srednjim vendejskim grifonom. V Franciji so delavne sposobnosti ostale sestavni del pasemskega standarda. Danes se Bretonski grifon pogosteje uporablja za samostojni lov in ne več toliko za krdelnega. Zaradi dolgega gobca in močnega telesa je prispodoba žilavega in vztrajnega lovskega psa.

Bretonski gonič je zelo prijazen družabnik in odličen lovski pes. Je pa kot večina goničev, Bretonski grifon slab čuvaj. Njegova življenjska doba je od 12-13 let, tehta od 18-22 kilogramov. Njegova plečna višina je od 48-56 centimetrov. Dovoljen barvi sta pšenično zlata in rdeča. Bretonski grifon je lahek in mišičast pes ima ploščato glavo z neznatnim stopom, ravnim ali rahlo vzbočenim nosnim grebenom in črnim ali temno rjavim smrčkom. Oči temno kostanjeve barve so žive in bistre. Nizko nastavljene, dolge uhlje prekriva mehka dlaka. Kožuh rumeno rdečkaste, zlato pšenične ali opečnato rdeče barve se¬stavlja zelo trda, suha, dokaj kratka dlaka, nikoli volnasta ali kodrasta. Dovoljena je bela lisa na prsih. Srednje dolg rep je rahlo srpasto zavit. Rad ima otroke in je z njimi potrpežljiv.