Diabetes ali sladkorna bolezen je hormonsko obolenje, ki je posledica popolnega ali delnega pomanjkanja inzulina oziroma odpornosti nanj. Inzulin je hormon, pomemben pri prenosu krvnega sladkorja ali glukoze iz krvi v celice. Zaradi pomanjkanja le tega, nastopi povečana koncentracija glukoze v krvi (hiperglikemija). Ko ta preseže ledvični prag, se pojavi tudi v urinu.
Ločimo dva tipa sladkorne bolezni. Prvi tip je tako imenovana inzulinsko odvisna sladkorna bolezen. Je najpogostejša oblika diabetesa in je običajno dedna. V tem primeru bolnik sploh nima lastnega inzulina ali pa ga nima dovolj, da bi lahko v celice pospravil glukozo, ki preide v kri po zaužitju in prebavi ogljikovih hidratov. Lastnega inzulina nima zato, ker ga celice beta v trebušni slinavki ne izločajo dovolj. Celice so včasih prizadete in ne delujejo že od rojstva ali zgodnje mladosti, vzrok pa je navadno avtoimunska reakcija telesa. Telo celic namreč iz neznanega razloga ne prepozna kot lastne, zato jih telesni imunski sistem napade in uniči.
Drugi tip imenujemo od inzulina neodvisna sladkorna bolezen. Velikokrat je posledica prekomerne telesne teže. Gre za to, da bolnik lastni inzulin sicer ima, vendar slednji sčasoma ne zmore več dobro opravljati svoje vloge, ker tkiva nanj postajajo vse bolj in bolj neodzivna. Zato v krvi ostaja preveč krvnega sladkorja, kar je za telo slabo. Telo čuti, da inzulin ni dobro opravil svojega dela, zato skuša to kompenzirati z izločanjem vse več in več inzulina, saj je previsoki krvni sladkor nujno potrebno znižati. Tako pride do hiperinzulinemije in v krvi ni več povišana samo glukoza, ampak tudi inzulin. Nekaj časa povišani inzulin še kompenzira nivo glukoze v krvi, počasi pa pride trenutek, ko celice beta ne zmorejo več izločati takšnih pretiranih količin inzulina in propadejo. Takrat diabetik tipa 2 na nek način postane diabetik tipa 1 in ker lastnega inzulina nima več dovolj, mora tudi on začeti z inzulinskimi injekcijami. Če namreč previsokih ravni glukoze v krvi ne bi znižal, bi lahko zelo hitro umrl.
Kakšni so simptomi?
Ko vašega psa prizadene diabetes, boste v njegovem obnašanju, kot tudi splošnem stanju, ugotovili določene spremembe. Najverjetneje boste najprej pri vašem psu opazili povečano pitje vode in uriniranje, hujšanje in povečan apetit. Zaradi diabetesa telo težje uravnava nivo glukoze v krvi in njeno izkoriščanje kot vira energije. Zaradi tega začne pes jesti več, vendar hkrati hujša, ker hrana ni učinkovito izkoriščena. Neizkoriščena glukoza se iz telesa izloča z urinom. Pes bo začel pogosteje urinirati, izgubljeno tekočino pa nadoknadil z bolj pogostim pitjem. V kasnejšem obdobju lahko pes postane brezvoljen, izgubi apetit in začne bruhati. Pomembna komplikacija nezdravljenega diabetesa je razvoj katarakte, ki povzroči slepoto.
Na razvoj, oziroma povečano možnost nastanka sladkorne bolezni vpliva ved dejavnikov, med njimi so najpogostejši:
Telesno stanje: psi s prekomerno telesno težo pogosteje zbolijo za sladkorno boleznijo.
Starost: sladkorna bolezen se lahko pojavi pri katerikoli starosti, najpogosteje pa se pojavi okoli 8. leta starosti.
Hormonalne spremembe: kratkoročne hormonalne spremembe pri psicah, povezane z bližajočo gonitvijo ali določena zdravila lahko povzročijo sladkorno bolezen.
Pasma: nekatere pasme psov kot so samojed, pritlikavi šnavcer, pritlikavi koder in frizijski bišon, so bolj nagnjene k sladkorni bolezni kot druge.
Kako ukrepati?
Bolezen lahko traja več mesecev preden vi to opazite. Zato v primeru, da opazite katerega od zgoraj naštetih znakov, nemudoma obiščite svojega veterinarja, ki bo naredil preiskave, katere ga bodo pripeljale do pravilne diagnoze. Ob sumu na diabetes bo veterinar lahko bolezen diagnosticiral z večkratnim merjenjem glukoze v krvi in urinu. To je pomembno predvsem na začetku, saj bo s tem lahko pravilno predpisal terapijo, ki je za vsako žival specifična.
Zdravljenje
Zdravila za samo sladkorno bolezen sicer ni, se pa lahko bolezen umiri z ustrezno prehrano, aktivnostjo in, v večini primerov, z injekcijami inzulina. Z zgodnjim odkritjem sladkorne bolezni in ustrezno oskrbo, ima večina bolnikov veliko možnosti, da bodo živeli polno, kakovostno in aktivno življenje.
Nadzor količine glukoze v krvi je najpomembnejši dejavnik pri zdravljenju diabetesa. Način zdravljenja je seveda odvisen od tipa diabetesa. Pri tipu 1 žival potrebuje redne odmerke inzulina. Pri tipu 2 pa lahko bolezen uravnavamo tudi brez uporabe inzulina, denimo z vzdrževanjem primerne telesne teže.
Če sladkorne bolezni ne zdravimo, pride do komplikacij. Ker ni inzulina, glukoza ostaja v krvi, celice pa ne dobijo dovolj energije, zato jo telo črpa iz maščob. Ta se spreminja v telesu strupene ketone, ki se kopičijo in povzročijo ketoacidozo, ki je lahko usodna. Žival je oslabela, dehidrirana, ima zadah po acetonu, bruha in težje diha. Če ji ne nudimo pomoči, pade v komo in pogine. Poleg tega lahko pride do slepote, sive mrene in odpovedi ledvic.
Temeljni kamen oskrbe bolnikov s sladkorno boleznijo je njihova pravilna in dosledna prehrana. Skrbno se morate držati urnika dnevnih opravil, kot so reden čas prehranjevanja, natančno odmerjena količina hrane in ustrezna stopnja telesne aktivnosti. Če je je potrebna terapija z inzulinom, da morate dajati v predpisanem času in odmerkih. Pes naj ima vedno na voljo dovolj sveže pitne vode. Sladkorna bolezen zahteva redne preglede, zato se morate držati dogovorjenih rokov pri veterinarju.
