Je tudi vam dobro poznana situacija, ko ste si ponosno ogledovali sijaj in čistočo dlake svojega sveže umitega psa, v naslednjem trenutku pa se je ta zapodil v kup smrdeče umazanije in se v njej z užitkom povaljal? Če tudi vam ni jasno, zakaj to počne in če vam to povzroča nevšečnosti vsakič, ko želite, da bi bil vaš kuža čist in lepo dišal, berite naprej.
Izbira šamponov za pse je raznolika in ko najdemo takšne, primerne za vrsto dlake našega psa, po navadi izberemo tistega z nam najbolj prijetnim vonjem. Po umivanju tako naš kuža diši čudovito in smo presrečni, do tistih nekaj minut pozneje, ko si sam z valjanjem v iztrebkih pes sam priskrbi novo aromo. Vedeti moramo, da je pasji voh mnogo bolj občutljiv kot človeški in da se preference glede prijetnih vonjav med psi in ljudmi zelo razlikujejo. Tako lahko šampon z vonjem po cvetlicah, ki smo ga tako skrbno izbrali v trgovini, našemu psu v resnici grozno zaudarja. In kaj je hujšega, kot da ga celega obdamo s tem neprijetnim vonjem. Edino, kar psu preostane, da dobi nazaj svoj naravni, zanj dišeči vonj, je valjanje v iztrebkih. Čeprav mi dostikrat vonj iztrebkov, mrtvih živali ali gnijočih rastlin komaj prenesemo, so psu te vonjave prijetnejše kot nam najimenitnejši parfumi. Gre torej za razliko v preferencah glede vonjav med lastnikom in psom in vsak po svoje poskušata doseči, da jima bo vonj dlake prijeten.
Najpogosteje se psi radi povaljajo v umazaniji takoj po kopanju, a nekateri v tem uživajo vsakodnevno, če le najdejo kaj dovolj smrdečega in umazanega med sprehodom. To lahko pojasnimo z vedenjem njihovih prednikov, volkov. Njihovo preživetje je bilo odvisno od njihove uspešnosti pri lovu. Zato so se kar se da pogosto valjali v snoveh s čim močnejšim vonjem, da so zakrili svoj naravni vonj. Na ta način so se lažje približali plenu, brez da bi jih ta zavohal vnaprej. Valjanje je torej povsem naraven instinkt, ki je volku pomagal preživeti. In ta instinkt je ostal tudi v današnjem psu, ne glede na to, da njegova večerja ne beži na štirih nogah temveč ga vsak večer čaka pripravljena v njegovi posodici.
Volkovi pa se pogosto valjajo iz še enega razloga. Na poti se povaljajo v za njih zanimive vonjave in ko se vrnejo v svoj trop, na ta način ostalim pokažejo, kje so bili in kaj vse so našli. Močan, za naš smrdeč vonj gnijočih rastlin in živali je volkom in psom všeč in je za njih naraven. Samci se tako obdajo s temi privlačnimi vonjavami, da s tem očarajo samice. Vaš kuža bo tako najbolj samozavesten in samovšečen, ko bo obdan s plastjo umazanije močnega vonja. Oh ja, le kdo bi jih razumel.
Kako lahko valjanje preprečimo?
Kaj torej lahko storimo, da psu preprečimo valjanje in ga od tega tudi odvadimo. Če se pes vedno povalja le po kopanju, zamenjajmo šampon za takšnega z bolj nevtralnim oziroma drugačnim vonjem. Tako boste bolj zadovoljni vi in vaš pes. Vedno po kopanju psa peljimo ven na povodcu, zraven pa imejmo tudi slastne priboljške in vsakič, ko bo začel preveč pozornosti namenjati kakšnemu kupčku umazanije, ga pokličimo k sebi, nagradimo in odpeljimo stran. Ko se mu bo dlaka posušila se bo najverjetneje umiril in ne bo imel več takšne potrebe po valjanju. Vedno tudi pazimo, da zelo dobro izperemo šampon in še posebej balzam oziroma sredstvo za razčesavanje. Če nismo dovolj pozorni pri izpiranju, lahko ti ostanejo na koži in povzročajo srbenje in neprijeten občutek.
Če je vašemu psu valjanje v umazaniji že prešlo v redno navado, pa se bo potrebno tega lotiti bolj dolgoročno. Preden gremo na sprehod, se opremimo s povodcem, priboljški in kovinsko posodo, delno napolnjeno s kovanci. Potrebovali bomo namreč nekaj glasnega, kar bo preusmerilo pozornost psa, ko se bo ta želel začeti valjati. Pri večini psov se dobro obnese tudi sprej z vodo, saj curek usmerjen vanje hitro preusmeri njihovo pozornost. Psa med sprehodom pozorno opazujmo. Vsakič, ko najde kaj smrdečega in gnijočega ga pokličimo z ukazom »sem« in ga takoj nagradimo. Če ne pride takoj, ga rahlo povlecimo za povodec, ko pride k nam pa naj takoj dobi priboljšek. Na ta način bomo dobro zvadili odpoklic, da bo pes k nam na povelje prihajal tudi brez povodca.
Ko vidimo, da pes nekaj ovohava dlje časa, začne na tistem mestu rahlo kopati in se začne spuščati, ga dosledno prekinimo z ukazom »ne«, »stoj« oziroma »fuj«. Ker najbrž le to ne bo zaleglo, zraven močno zaropotamo s posodo s kovanci. Glasen hrup je psu neprijeten in hipoma preusmeri njegovo pozornost in na ta način zaustavimo njegovo dejanje. Nemudoma ga nagradimo in ponovimo povelje. Nagradimo ga tudi z igro in ga tako zamotimo, da bo pozabil na valjanje. Če bomo to dlje časa vedno dosledno ponavljali, se bo pes navadil na povelje »stoj« oziroma »ne« in bo valjanje raje zamenjal za igro z nami. Morda moramo psu le popestriti sprehod s tekom, vajami poslušnosti in igro in tako se ne bo zdolgočasil in odločil za valjanje.
Ker je valjanje v umazaniji za psa instinktivno vedenje ga bomo najbrž težko dolgoročno povsem odvadili, lahko pa z iznajdljivostjo zmanjšamo njegovo pogostost. Na ta način nam psa ne bo potrebno umivati vsak teden in bomo lahko prijetno sobivali z našim hišnim ljubljencem, ki ne bo imel vonja kot divji volk.
Preberite si tudi:
